Začetek je povsod težak

pri pesmi ko misli tipajo

v zgodbi ki išče pravi prijem

med vrsticami ko misli zmorejo

še kaj več kot samo gole besede

stojim na mestu kakor tekač

ki čaka kdaj ustreli pištola

a tišina je veliko večja

in premore gole veje zime

ja, hrast sem, samotni

ali vrba ki potrebuje svoj prostor

da lahko razmislim

kako bom spisala uvod

kako bom nevidno letela

čez brvi časa ki utripa

sekunde so me zmeraj

spravljale ob živce

nisem znala umiriti ure

in jezi me še danes

ker časa ne morem zaustaviti

ne morem ga zaviti v dragi papir

in podariti tistim ki ga potrebujejo

kot človek res nisem izjema

vsaki dan za tolažbo iščem

najlepše slike da si pomirim duha

IŽ-lev