Nedelja prekleta,

v mokroto odeta,

je v srcu praznina

in v glavi penina.

Sem zopet nasedel,

od drugih izvedel,

da imaš že moža,

ki te čaka doma.

Dovolil sem te k sebi,

da sam spet bil ne bi,

prisedla z nasmehom,

pretila mi z grehom.

Kot osamljena duša,

pač zopet poizkuša,

podleže očem

in nasmehu pred tem.

Pa tako prepričljiva,

v mislih igriva,

da sem videl nebesa,

vse do slovesa.

Vmes sva plesala,

se s prsti igrala,

ob mirni sem glasbi

želel k preobrazbi.

Rad princ bi postal,

že sem konja izbral,

je bil beli zaseden,

zato sem bil zmeden.

Verjel sem resnično,

da se greš gospodično,

ki želi si le naju,

na polno v raju.

A ko je v igri bil šlic,

si dobila en klic,

si mi rekla oprosti,

obstal sem pred gosti.

Pa za šank sem se usedel,

ob kelnarci izvedel,

da je žal poročena,

kot kolegica njena.

Prisede prijatelj,

a ne lomi mi škatel,

le previdno pove,

da moža ima že.

Pa zakaj se igrajo,

ko doma že imajo,

jaz resen in zmeden,

pač vsemu nasedem.

Domov sem se spravil,

da vtis bi popravil

in malo pospim,

se h kosilu zbudim.

A ne gre …

… je nedelja prekleta,

v mokroto odejo odeta,

je v srcu mi znova praznina

in v glavi boleča penina.

by Mikla

Mikla