Iz Montmartra je Pariz, kot kroasan
v kavi, kakor zvok nedolžnih violin.
Taksiji se vozijo čez Medellin
vsak dan, zdaj na eno, zdaj na drugo stran.
V Yogyakarti sem z Bartholomejem pil
Kopi Luwak (kavo iz iztrebkov mačk)
in iz opičjih (Macaca broca) tačk
sem v darilo košček jabolka dobil.
Lepe hiše za Gorjanci čakajo,
videl sem jih. Mnogi gredo tja, med njih,
če imajo voljo, čas za tak oddih,
da po starih tlakovcih korakajo,
a premakne se zgolj (in s tem vidi svet),
tisti, ki potuje v sebi, spet in spet.
Imeniten zaključek soneta, ki potuje ... čestitke,
Ana
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Peter Rangus
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!