Še zadnjič ti pomaham v slovo in

nebo se bo zgrnilo nad naju,

tudi zadnji list bo zapusti drevo,

ko bo jesen zaplesala v maju,

ne išči več sonca v naju,

valovi preteklosti so odnesli oba,

še zadnje upanje je skrito v mlaju,

zato se ne trudi, postala sva prazna,

v najinih srcih je samo še senco na naju.

Sem okove odklenil, ti svobodo odprl

in pot novega jutra v tvojih sanjah zazrl,

v katerih se nisva našla ne ti ne jaz,

pretežek je bil najin križ za oba,

zato sem ti ključ do sonca predal,

odkleni si vrata, na pragu postoj,

ne glej več nazaj, se v srce poglej,

in kmalu boš našla svoje nove poti,

v katerih boš spoznala kje tvoja sreča leži.

Felix