nevidna
Včasih sem znala tako lepo jokati;
biseri so mi sipali iz široko odprtih oči,
lica so mi žarela od poljubov,
in v naslednji minuti sem že nizala smeh.
Še vedno sem kot punčka,
ne znam trpeti brez solza,
le da jih sedaj brišem v rokave,
sem malo bolj nežna in veliko bolj utrujena.
V sanjah še pričakujem,
da me boš vzdignil do neba,
poljubil lica, vrat, ušesa
in me obrnil na glavo kot otročaja.
Komu boš dal, kar meni nisi znal?
Še veš ne, da sem sinoči neslišno zaprla vrata.
Všeč mi je ta izliv odvečnosti. Tesnoba piše najboljše pesmi.
lp mrož
Kdaj se zgodi odraščanje? Kaj sploh je odraslost? Ali otrok, ki ga pestujemo v sebi, lahko umre? Okoli nas postavljamo vrata, okna, ki se zavedno ali nezavedno odpirajo/zapirajo, gradimo zidove, jih podiramo, včasih se tudi sami zgradijo, ... Iskren dotik.
Čestitke.
lpt
Kdaj se zgodi odraščanje? Kaj sploh je odraslost? Ali otrok, ki ga pestujemo v sebi, lahko umre? Okoli nas postavljamo vrata, okna, ki se zavedno ali nezavedno odpirajo/zapirajo, gradimo zidove, jih podiramo, včasih se tudi sami zgradijo, ... Iskren dotik.
Čestitke.
lpt
V meni otrok še vedno prevrača kozolce, le jaz jih malo težje. (če sploh?)
Ko sem bila otrok me je mati tako poljubljala, da sem začela jokat. Evo, kakšnega takšnega navdušenja nad mano bi si še želela... ;)
Hvala za iskren dotik, Tea.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: arabela
- 15. 02. 2018 ob 16:50
- Prebrano 900 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 194.75