Stisnjen
sem v kot
pod težo
tovora
ki ga nosim
ta tovor
je težji
iz dneva v dan
romanje
pa traja
traja
traja
do konca
tunela
stiskam
k sebi
svoje
neizsanjane
fustracije
objokujem
zamujeno
in čakam
čakam
čakam
da bo smrt
zarila
svoje
kremplje
v moje
mehke
prsi
in tekla bo kri
vrtnice
bodo
ovenele
in moj obraz
bo tako
nenevadno
bled.

Joakim