Se še spomniš teh trenutkov,

ko ob meni si slonela?

Jemajočih dih občutkov,

ko sva rada se imela?

Jaz jih pomnem draga moja,

so vkovani v srce.

To je čar ljubezni stroja,

riše tvoje le ime.

Poglej ga zlomka, čas beži,

ti z drugim zdaj si srečna.

Jaz pa tavam v temi,

misel nate bo pač večna.

A kljub temu jaz vztrajam,

ni še ura mi odbila.

Se s srcem zdaj razhajam,

ker ne boš me več ljubila.

Spomini bodo tu ostali,

se še bogec križa z nami.

Pišem vam, da boste znali,

ko trpite niste sami.

Pa je vredno? Zdaj se zgražam.

Kje je smisel teh zablod?

Se na pamet zdaj zanašam,

da začrta novo pot.

Bom kdaj srečen, se sprašujem?

Kot si srečno dekle ti.

A naj več ne objukujem?

Se po glavi plete mi.

Neham bluzit tja v tri dni,

saj bo kmalu spet pomlad.

Se mi res še ne mudi,

bom imel še koga rad.

Sebastianus Flere