Naj mi ne zamerijo France, ko si sposodit sem ga drznil se ...

Prijatlji! odródil
ta hmelj je pivce nam grenkó,
ki nam maši vse žile,
a mehur izprazni na čistó,
pa utopi
vse reči,
ko v spalnici pogum zaspi!

Komú pa zdaj pogumno
pravco, bratje! čmo odpét'!
Bog naše nam hmeljarne,
Bog živi ves savinjski cvet,
pijandure vse,
kar nas je
okol' prelestne kelnarce!

V skopuhe iz oblakov
sramú naj njega treši gróm;
preprost, kot je oštirjev,
naprej naj bo pijancev dom;
naj osušé
se njih roké
kar babe nam doma težé!

Opitost, sreča, runda prava
k nam nazaj se vračajo;
ob šanku naj rodi se sprava,
vsi naj si v róke sežejo,
eks velja
in to do dna,
ko runda nova bo prišla!

Bog žívi naše ženke,
najlepše, sveže rožice;
ni take je ledenke,
kot naše je strupene kačice;
»takoj domov
da nauš vs plou«
grmi z njih ust sovražnikov!

Mladci, zdaj se končno pije
pravljica je naša, je naš up;
ljubezni vse do oštarije,
naj nas ne uniči ves domači strup;
ker zdaj nas
kakor vas,
jo sŕčno bránit kliče čas!

Živé naj vsi izhodi,
ki komaj hrepené dočakat dan,
ko, koder naša žeja hodi,
en pir na tešče več ne bo pregnan,
ko hmeljar
bo vladar,
sam vrag, mi žena bo redar!

A nenazadnje še, prijatlji,
te piksne zase vzdignimo,
ki smo zato se klatli,
ker tekoče v srcu mislimo;
dó konca dni
ta suša v grlu naj živí
vsak, kar nas žejnih je ljudi!

Mikla