Vedro vode, petnajst lopat peska, pet
apna, tri cementa. Nagni. Čakaj. Stresi.
Ponovi vajo, ponovi. Delaj. Ne misli. Ne.
Pusti kdaj tudi očem govoriti, medtem
ko prelagaš kamne modrosti in besede
izpuljene iz ust mrtvih znamenitnikov
valjaš po jeziku, jih z jezika na jezike
prelagaš kot klaftrska drva s podpisi.
Nikoli ne boš zoreč sadež, kvečjemu
drevo na katerem sadeži zore za vse.
Cvetovi tvojega sebstva pa so v popku,
kjer biva počutje – ne tišči jih v usta drugih,
je govorila ta, ki je prišla kot pesem in
sčasoma kot pesem izzvenela. Dobro
je bilo biti na njenih ustnah doma brez
rokavic, brez uma – dokler si ni nadela
nevidnega plašča odbojnosti. Ljudje smo
prepametni, da bi se lahko prilagodili temu
življenju, je rekla, in vendar smo svetloba
 in vsak doživlja svoje mrke. Dokončnost
oglodana od sprememb podrhtava, kot
svetlobni zajček migljajoč na otroškem
čeveljcu sredi plavja, ki se lagodno vrtinči
tik pred slapom, bučečim, ropotajočim kot
star obtolčen, zdelan mešalec za beton …

- vzbujajoč srh

Tomaž Mahkovic