Pa tako je pela ptica,
žvrgolela mi v pozdrav,
je vesela letala v meni,
glas njen bil je čisto zdrav.

A je ptica mi zbolela,
glas ji z jutrom je pobralo,
žalostno je obležala,
čaka, kdaj srce jo bo izdalo.

Nima volje, da bi vstala
in zapela soncu proti vzhodu,
zdaj leži na vlažnem mahu,
trnje jo prirašča k podu.

Milo gleda me,
le kaj si nama storil,
nisi slišal moje želje,
si napačni ptici zopet dvoril.

Vem, predraga ptica,
toda nimam več moči,
da bi nama trnje sekal
in te rešil vseh skrbi.

Prepustiva se naravi,
kmalu naj prišla bi spet pomlad,
morda mi le takrat zapoješ,
če posije sonce v najin grad.