spet

me vračaš na začetek

med bliske in grome nevihte

med razpokane skale

in brbotajočo lavo

z vso silo misli me pahneš od sebe

da se vsebina razlije čez brezmadežno podobo

veva
sveža kri je najboljša

orjaški kačji pastirji obletavajo tvoje slutnje

žvepleni dež se vsuje na tvoj rod

grič golobic je zavit v zadušljivo meglo

med cedrami zagledaš presušene postave

ponudijo ti vodeno kavo

hlastoma piješ grenko tekočino jantarne barve

pravijo da

se potikaš po zemlji in sprehajaš po njej

od vekomaj

slišal sem

da

so pod oblaki petroglifi

ki zavijajo v veter tvoje tvoje ime

ko pobožam kamen

se mi skriješ v pest

lahko te dam v žep

brezno