obraz je porinila v šal
da bi vase vdihnila ves vonj
ki je še ostal vpet
med včeraj
zdaj
in nikoli
njen vonj
ki si ga ti hlastal
ko si z vdihi
njene kože
centimeter po centimeter
kradel njen mir
jo dotik za dotikom
utapljal v svoje življenje
in s prstom
na njen drhteči vrat
nežno
vrisal
brezpotje
do tja
zgornjo ustnico
bi ti (z)grizljala
in jo imela zase
in ustekleničila vonj
ki bi jo vedno znova vrnil
na točno tisti kavč
na točno tisti kavč
kjer ju več ne bo
izgubljena
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Brbotanje
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!