***
Imela bi svoje zlato sonce,
da me greje v hladne roke,
da mi rdi v nevihti bleda lica,
objame pas in uščipne v boke.
Stisnila bi mir v svoj objem,
da prežene šepajoče mi spomine
in s previdnimi koraki snuje pot,
kot poet v glavi rime.
Gradila viseče bi mostove sreče
v deželo rož dehtečih, slavcev petja,
preko zlobe in kanjonov bolečine,
čez nemir v oazo tvojega zavetja.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: arabela
- 01. 02. 2018 ob 18:58
- Prebrano 549 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 152.49
