S šopkom čustev
v roki kakor kip,
slabo ulit iz srébra
na postaji se prestapljam,
čakam na številko 6,
s katero globlje se
v srčno mesto ponavadi
z mislijo utapljam,
potniki okoli mene
so že zdavnaj izgubljeni
v svojem posvojenem,
oprijetem egoizmu,
jim ne moreš blizu,
saj ne dopustijo,
da kdorkoli šaril bi
po njih najboljšem aforizmu,
če me vprašaš
ti ne vem povedat,
kam odpravljam se
in kje sem bil,
živim brezvezno,
ker si ne zapomnim več,
kot kaj ljubezen je
in kje sem se je učil,
le potujem skozi noč
z neznanci svojega življenja,
za katere mislil sem, 
da jih poznam,
a šopek čustev
je ostal za njimi,
to je vse, kar moje je,
kar sebe še imam.