***
Prosojnost luči, ponoči, tudi ko ni zvezd
ali ko ne svetijo (včasih svetijo črno).
Zares spreten pisec je nekoč dejal,
puščava je moja vzmetnica
in nebo se slini nad mano kakor pes,
vesel, da je dočakal svojega lastnika.
Neskončnost mi gleda v oči.
Strmim nazaj, rad bi se ji približal
in razgalil. Pozabil
na nevzdržne razdalje med obronki
časa, kjer sem raztresen.
Toda, neskončno približevanje
je že dotik,
neskončno razgaljevanje
je že golota.
Neskončno oddaljevanje ...
še ni distanca, ki je moja misel in molitev
ne bi mogli premostiti.
Je v drugi kitici kak citat? Če da, bi bilo dobro navesti vir (lahko samo v komentarju).
Lp, Ana
urednik
Poslano:
31. 01. 2018 ob 18:52
Spremenjeno:
31. 01. 2018 ob 18:53
Ne, ne gre za citat. Bolj sem si zamišljal kakega sufijskega mistika, kako reče kaj takega ... dejansko pa nisem nikogar citiral. :)
Hvala za pozornost.
In tudi - razmišljujoča bivanjska pesem, ki vpleta podobe in vprašanja, na katera smo že kdaj pomislili, a na zanimivo spleten način, čestitke,
Ana
O, kakšno presenečenje! Hvala, Ana. :)
Lepo bodi,
MP
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Luka Benedičič - Mladi Pesnik (urednik)
- 28. 01. 2018 ob 12:18
- Prebrano 332 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 110
- Število ocen: 4