Ne morem več bežati

in nimam kam se skriti.

Pred mano zid,

le siva skala do neba.

V pasti sem prekleta.

Za mano horde krvoločne,

s krvjo so zmešale se solze.

In nisem ptica, da zbežim.

Rotim Boga, naj se usmili.

Pred zidom sem.

Pred strelskim vodom.

Oči me gledajo le srepo,

Nadzor, pesti in puškine cevi.

Ko gre turtura čez vse meje,

prej  brat, se zdaj  le porogljivo, privoščljivo  smeje.

Ko je umrl  čisto zadnji up,

ko so vse sanje pokopane,

ostal je le krvavi ples,

le urnebes.

Tedaj nebo se spomni name.

V hladni noči, mesečini

zagledam v steni sivi lok nejasen.

Izhod, prehod,

pobeg iz suženjske dežele.

Ne le izgon iz raja

ampak vrnitev ?

Vsi so še  tam

v deželi sadežev in mleka.

Pesem, ples, veselje..

živahno vrenje.

Ko najdeš pot nazaj v deželo živih

ljudje spet mehko gledajo in govorijo.

Kot da ne vejo za gorje.

Kot da dežela smrti ne obstaja.

Res čudna - ta človeška raja.

Darika