
Prazen želodec
pred trgovino fehta
resne obraze.
___________________
Nekateri gredo in prinesejo kruh.
Položijo kolikor se da tiho, diskretno pred prosjača.
Kot da že ni očitno v kakšnem položaju je kdo.
Ne, ne denarja, tega mu bo vzel njegov lastnik.
Tisti gospodar, ki ga iz dneva v dan peha v revščino.
Ker bolj je ubogi, bolj je prepričljivi in več dobi.
Smo mi narod, ki se ne da.
Niti sosedu ne, kaj šele tujcu da bi delili z njim.
Dokler se misel zaveda, je človek na nivoju.
Takšnem da nikogar za prav nič ne prosi.
Z lepimi besedani za pozdrave in uvod, potem pa smuk naprej.
Pusti ljudi, če boš pokazal da nimaš enako, te bodo imeli za reveža.
In kogar imajo za reveža ni nikoli cenjen in enakopraven.
Ne bodi pes za tistega, ki udari kadar se mu zljubi.
Grem mimo lačnega, grem naprej v dolino, tam poznam kamne
in spomine tistih, ki so nekoč dali sebe, da smo danes lahko mi.
In niso prosjačili.
Samo zmagali.
Irena,
res je, lakota ni le lakota lačnih, tudi sitih je. Lakota je prestrašen sopotnik, ki nima oči. Ne srca.
( In prav imaš, tak narod smo, žal, prevečkrat, ki ne bi dali. Niti zastave ne, da bi jo nosil izjemen športnik....le kdaj bomo zares živeli našo himno, v tej Dolini.)
Hvala za ta tvoj opomin. )
Objem,
Majda
Draga Majda
Tako dobro si prebrala, tako dobro razumeš, da lahko samo pokimam.
A kaj, svet je kot je...Tudi v Dolini. Ni za kaj, se čisto razumeva...:(
Lep pozdrav in topel objem,
Irena
Komentiranje je zaprto!
![]()
Napisal/a: IŽ-lev
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!