Ni lahko biti človek.

Ni lahko vijugati med pastmi.

A tudi ribo dobijo na suho.

S pravo vabo se marsikaj da.

A še vedno je težko biti v civilizaciji.

Se pretvarjati da nič ne boli, ne kazati čustev.

Še vedno ne razumem ribiča čemu cele ure s palico.

Zakaj je tako vnet in zakaj nekateri potem ribo izpustijo.

Ne, ni lahko biti človek in se igrati s finesami in pretvarjanjem.

Včasih bi razbila kozarec, pa mi ga je žal.

Včasih bi se lotila tudi krožnika, pa tudi tega ne gre.

Če me bo sreča iskala, potem ne bi rada da zgreši.

Dovolj je bilo vojn, dovolj bojevanja za prevlado enega.

Tečem naproti sreči in kot otrok se veselim njenega obiska.

Če pa bi imela srečo udomačeno, potem ne vem, čemu pričakovanje.

Zato imam razlog in ne bom je izpustila.

Sreče, ki mi je dana, ker je kraljica srca.

IŽ-lev