Odpreš vrata in zastrmim se vate.

Najlepših sem oblik in vsa bleščim se.

Čakam samo nate. 

In ti me vzameš.

Z dlanjo slediš obliki mojega telesa.

Želiš si me, dojameš. Nato nasmehneš se. 

Če bi le zmogla, nasmeh bi ti takoj vrnila.

In če bilo bi v moji moči, bi tudi spregovorila. 

Rekla bi: "Vzemi me...nasloni brado name...primi me za vrat..."

Z menoj delaj, kar želiš. 

Slišal boš, kakšen zvok lahko iz mene izvabiš.

Če le pravo tehniko uporabiš.

Zapojem lahko nežno kot nežna je opere Thais melodija.

Besnim lahko kot Beethovnova Peta simfonija.

Iz sebe lahko izstisnem trpljenje pesmi Titanika.

Lahko poskočim v ritmu Slavka Avsenika. 

Povej mi, kaj čutiš. Nase bom prevzela vse. 

Če želiš izliti jezo - struna naj zaškripa. 

Sporoči mi, da si vesel - staccato naj utripa. 

Z mano lahko deliš tudi na smrt dolgočasen dan

 - takrat lok s počasnim legatom struno naj potipa. 

Lahko tudi ljubim. 

Ko ljubim, dam ti vse.

Staccato za začetek - čas ko oba sta rdečih lic

in ko v srcu prijeten je nemir. 

Nato ponudim ti poltone in cvileče škripanje

 - za trenutek ko pride prvi prepir. 

In ko besno obdobje mine - vrne se staccato.

Zdaj se mu pridruži še nagajivi pizzicato.

Potem pa poslovi se pizzicato.

Glas postane tvoj pojoč.

Ponudim torej ti drhteč vibrato,

da lahko izrečeš "Ljubim te", tresoč.

V ljubezni zdaj si ujet,

od strasti popolnoma prevzet.

In za poljub poklonim ti

tihi flažolet. 

Ko končaš, izliješ vse,

odmakni brado in spet pobožaj me. 

Nazaj položi me,

izpusti vrat,

poslovi se.

Zapri vrata in odidi.

A nikoli ne zapusti me. 

Nazaj pridi, 

vrni se. 

Ne pozabi, da najlepši zvok

zvok violine je.

Amaterska pesnica