Pospravljam.

Jezne misli

dajem v črni predal.

Tega ne bom pozabila,

ker je podoben peklu

in se od njega umikam.

Še pospravljam.

Tisto kar me dviguje pokonci

v svetli predal, polepljen

z barvnimi nalepkami,

kot da kljub svoji lepoti

potrebuje še posebne okraske.

Kot da je hudo srečnemu,

da ga je potrebno še dodatno

obarvati svetlo za srečo.

Pozabim vsebino,

vse je še na dosegu.

Jezne zgodbe,

ki še vedno niso tiho.

Stisnem široko zev

in se odmaknem,

z upanjem da pozabim.

Spet hitim z nabiranjem

vsega lepega na poti.

In kljub vsej lepoti

ne bom jedla polžev

ko se bodo tuširali

na moji poti,

ko bom prehajala s časom.

Grem in ni glasu.

Ničesar,

le prestavljanje korakov

in hoja naprej.

To ni ne za prvi

ne za drugi predal,

razen če ne pride

do nove zgodbe

in čas dobi barvo,

temno ali svetlo.

Potem bom znova zlagala.

IŽ-lev