Sanjam, da pojdeš z menoj v planine.

Medtem odkriješ vse moje vrline.

Sanjam, da popelješ me v neznano,

vrneš zjutraj me v jutro rano.

Al kaj, ko ti tega ne veš.

Ne veš kaj sanjam, ne kaj si želim.

Tebe vredna nisem,

moj obstoj tebi je nič vreden.

Žalost in bolečina tičita zdaj v prsih tesnih,

ustvarjata v meni čudo čustev besnih.

Nekdaj, nekoč upam da nebi imel punčke svoje.

Katere srce v rokah tvojega bo dvojnika.

Moje srce tako krhko je postalo,

pod rokami časa.

Vem, da ni ti mar zame.

A pretvarjam se, da me ne moti.

Še zadnjič si slovo izrečeva,

v poznem soncu sna planin.

Nikolina_Lorena