že vso noč

zaspano opazuje

kako vesolje binglja na nitki

zaposleno s seboj

ali z nečim kar se je ujelo

se vrtinči okoli neznane osi

ali je črvina ali le njena že prej ujeta

esenca prostora ali kakšno

že pokončano bitje črnine

ki ga v gibanje

sili prepih večnosti

sprva rahel vmes močnejši

tu pa tam popolnoma preneha

sence  

podaljšane

na stropu noči

so v skladu s prehajanjem

a opazovalec stoji

njegove nemirne misli

pomirja le vidno gibanje

kot nekakšna zgladitev

notranje svetlobe

da umiri misli

v pogon požene telo

včasih obratno

a ogromna količina razmišljanja

mu um paralizira v razkroj

misel ga zaposluje

med nepomembnostmi življenja

iščoč na piedestal postavljen gral smisla

ki se z odraščanjem odmika

onstran dojemljivega

a vse bliže je

saj resnicoljubje razloži nepojmljivo

z enostavnim rezom v neizogibno smrt

pomirjenost s smrtjo

je živost slehernika

zavedanje minljivosti okrepi smisel biti

a razum se ga otepa s pozabo

s pomikanjem v čim globje

spominske celice

ali zgolj z zamahom vesti

to se nikogar ne tiče

in ko pride ob uri milosti

zgolj izmenja račune morale

a večinoma jih le polaga

s plačilom zamujenih priložnosti

kot v celofan zavit nadomestek daril

ki visijo na struni prostora

pod pihljajem temačnega stvarstva

Dare Gozdnikar