ampak saj ni noči. ni noči. samo srca
so preluknjana in morja ne najdejo obal.
v malih nogah se pletejo zidovi,
molk pospravlja prah iz ust.
ni noči. v zalepljenih pogledih tlijo
roke, ki zakrivajo izgubljene in smeh
je packa sredi mest. kot kruh.
kot sol v očeh zidarja.
tudi ko se zdi, da se mrak zajeda v prst
in nebo, da hrbti poznajo le grbe
in psi glodajo brezkostnega človeka,
tudi ko so oblaki do pet in naprej
in sonce vzhaja na zahodu, ni noči,
ljudje, ni noči za dotike.
Tih in neustavljiv krik ... podobe pesmi in ponavljanje zbirajo vse možne bližine, da bi se izrekle o tisti, ki je ni ... čestitke,
Ana
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Vesna Šare
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!