Samo sonce se vedno dotakne

da hlad izgublja svojo prevlado

s svetlim pogledom utonem

v živost jutra kakor najdena

nekje med sredino in koncem

in začetek kot da ga sploh ni

kot da ima izgubljen izvor

ki se me kljub vsemu oklepa

podzavestno in molče v večnem

objemu svetlobe ki mi niha pred očmi

z zlato sulico in zmago da danes je

da me sprošča kakor rdeča cunja

razjarjenega bika ki hiti samo zato

ker je barva ki pomeni življenje

in se mu večno mudi nasproti

da se čuti pristen dotik sedanjosti

grem samo še za svojimi stopinjami

kakor rak nazaj da se najdem v poti

ki kljub vsemu daje in me dvigne

ker vem da je to edini način

da nekoč pridem pred zadnja vrata

IŽ-lev