Topli dotiki

pobožajo besedo

jutranje pesmi.

Praviš da ti je všeč.

Iskanje večnega zaklada v pletenju besed.

Praviš da se najdeš notri, jaz pa se počutim,

kot da sem našla tistega, za katerega govorijo,

da še eden enaki ali zelo podoben obstaja

na tem svetu. Oklenem se občutka in kot da

hodiva dva, grem naprej. Ob suhem vremenu

splašim nič hudega plavajoče ribe in jim zalučam

kamen, ker pač sije sonce. In razmišljam če še znam.

Vržti žabico kot že pred nekaj časa. Lovim po tleh

ploščate kamenčke da lepše pade na gladino, da odskočijo.

Če bi bila na tv za preživetje bi lahko lovila ribe,

tako pa jih samo plašim in gledam odskok kamna, preden

najde pristan. Pustim misli in se igram kot otrok.

Pa kako mi paše. Naenkrat dobim občutek, kot da je mnogo enakih,

seveda med otroci, tistih ki mečejo kamne in si krajšajo čas.

Gre mi, na gladini odskakuje kamnita žaba.

IŽ-lev