Snežinke žalostne umirajo
nad nepregledno vaško gmajno,
v kopreni mi pogled zastirajo,
ko padajo vztrajno
na mojo toplo vest.
Počasi sneg prekrije grude njiv,
na moji koži pa so kaplje vode
in ker sedaj sem več, kot sem prej bil,
skoz njih me ostro bode
zaslužena bolest.
Lep pesniški utrinek, kot v dveh globokih vdihih ujeto zavedanje neke konkretne situacije, ki jo daješ le slutiti. Pa moč ritma in vdelane rime!
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Peter Rangus
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!