Skozi življenje vleče

se mi neka rdeča nit,

»Ne greš nikamor,

priden moraš bit!«

Kot malo dete

nisem maral jesti,

pa sem s tem stavkom

k mizi moral sesti.

Kot otrok v šoli,

naloge so mi smrdele,

se je stavek mi ponovil,

noge na igrišče niso smele.

Kot kadet v internatu,

sem se izogibal delu,

vzgojiteljev je stavek znan,

mu pisal je na čelu.

Kot zaljubljen v nežni družbi,

včasih hotel stran sem iti,

pa me močne posesivne roke,

so hotele me v svoji prsi skriti.

Kot ljubimec v zagati

sem želel objema se rešiti,

zopet isti stavek prikoval

me je na šeškanje po riti.

Kot zakonski mož odrasel

hotel včasih sem za šank,

pa me doletela je resnica,

da me vrgla bo čez gank.

Kot veseli ločenec

želel sem proč od misli slabe,

pa me isti stavek rukne,

bodi priden, pusti babe.

Vedno me takole najde

ta prekleta rdeča nit,

kakor se obrne človek

vedno zadaj nosi svojo rit.

Zdaj sem se navadil,

stavek mi postal je že prijeten,

saj ne da se mi nikamor,

kavč postal je čisto fleten.

Ampak žilica ne da mi,

rada bi mi duša nekaj rekla,

»Tepec, saj si že odrasel,

daj, nocoj bova utekla!«

in sva šla …

naju še ni nazaj …

by Mikla

Mikla