Pred jutrom se zarijem pod roževino nebja
za prav vse
tiste razluščene trenutke,
ko še zmeraj plamenim kakor zemlja.
Tihobno.
Če pa kdaj pozabim na to, potlej sezi do mene.
Pregneti me z zrnjem govorice.
In iz požiralnika mi izderi
žejo po minulem,
dokler
preko večera popolnoma drugače znova ne zatlim.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: albin
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!