Kakor večkrat zlepljena
porcelanasta gosja pastirica
ponovno padam z roba
stare razmajane varnosti.
Misel razpršena na besede,
molk in vse ostalo.
Svet - velikansko oko
vse okoli mene,
ki ne morem zapreti oči
niti takrat,
ko si želim moliti.
Kako nenavadno,
z vrha navzdol,
se zmore zgostiti čas!
Kako nedvoumno jasno
sem videla lasten padec,
še ko sem se več življenj daleč
bleščala v soncu
vsa čista, dobra in ljubeča!
Samoumevno je bilo,
da bom sleherni del poti proti tlom čutila,
na koliko koščkov se bo raztreščila
moja že večkrat okrušena lupina.
In kako gibko se bo
z drobnim zmagovalnim nasmehom
izpod krhkih belih črepinj,
izvil v nebo
gladek neoskrunjeni strah.
Odlična
Lahko pojasniš tole postavitev:
še ko sem se življenja daleč
bleščala v soncu
?
Lahko poskusim ;) ...
Slika pred očmi je taka:
Na s soncem osvetljeni polici stoji popolnoma nova porcelanasta figurica. Vsa "čista, dobra in ljubeča". In že takrat ve, da bo pad(a)la. Torej ... Že več "življenj" (razbitij, polomov ...) pred tem konkretnim padcem, je videla, kako se bo tem trenutku pesmi vse skupaj dogajalo.
Sem približno pojasnila? Predlagaš kakšno drugačno postavitev?
Hvala in lep večer!
mm
Aha. Super razlaga, fajn poetična nota, ampak še vedno nerazumljiv stavek ... ( ne berem "kako daleč" ampak "koga ali česa" daleč in to vrže s tira.)
Morda tako:
-še vedno več življenj daleč
- več življenj oddaljena
?
Lp, lidija
Aha! Razumem zdaj, kako se sliši ... Hvala!
Popravljam ...
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: poetesa
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!