Nosiš

hrbet

nosiš

težke sence

težke misli

težko srepost

noge te molče premikajo

korakajo v temo

v brezluč

v vseenomije

v nimimar

Oči

nekoč iskre in pozorne

kličejo otožnost

sonce je hladno in oblačno

skozi motna zrkla

Nosiš hrbet

težo vseh živosti

ki jih je trda roka ugasnila

do teme

do otrplosti

Nikoli stoka iz grla

nikoli v prstih nemoči

Ta pleča

hrbet nečloveški

nikoli se niso zašibila

Pesti so stiskale

brez čutnosti morile

vse dokler te

nepričakovano

ni ujel pogled miline

neke nepomembnosti

dotik pretople blagosti

da bi krutost mogla vztrajati

Nekaj se je zlomilo takrat

Kot meč preveč kaljen

postane krhek

tako se je odlomilo rezilo jeklenosti

Prsti so se

kot bi ne bili več tvoji

razklenili

v medprostoru tavanja izgubljene sence

so padle nazaj

na tvoja upognjena pleča so padle

s črvastimi lovkami ujele

vsaka svojo misel

in jo zalepile nate

kot boleče črne pege jih zalepile

na tvoj hrbet pokore

Vrane obupa

vrane groze

kljuvajo pleča skrušenosti

In nikogar ni

ki bi zamahnil z roko

Čeprav bi bil dovolj le

en pogled skesanosti

En pogled skesanega ponosa bi te

hrbet lažne mogočnosti

olajšal teže

A ti ne zmoreš

ne znaš

nimaš s čim začutiti

Milan Novak