Vidim senco gospodarja.

S strahom dvignjen prst pokaže

mimo zatemnjene straže,

ker on srečo zanemarja.

Ko se mir z nemirom meri

in te slaba volja tare,

v mraku iščeš steze stare,

jih prehodiš v trdni veri

da so mirni le večeri,

kjer domuje rdeča zarja.

Mislim, da mi luč podarja

mir, me z njim pobota

in ko najdem nova pota,

vidim senco gospodarja.

Zdi se mi, da sodi v kino,

med trakove, ki na vatle

vleče človek jih iz škatle

in prodaja nam divjino,

sili v medlo nas sivino.

Še naprej nam vedno laže,

da nemir je take baže,

ki pomirjenost obeta.

Sredi drznega poleta

s strahom dvignjen prst pokaže.

To je še iz tistih časov,

ko iskali smo v poletnih

dneh toploto, moč stoletnih

zrelih zrn žitnih klasov,

glasbo violin in basov,

instrumentov iz garaže

z zvokom, ki nikdar ne laže,

saj se širi kakor barje

in popelje v nove zarje

mimo zatemnjene straže.

S tem grozi, se drzno vzpenja,

da premagal bi bogove,

jim podrl vse mostove

nad življenji brez trpljenja,

koder on miri šuštenja

rahlih sapic, ko podarja

dolge sence brez vratarja

v sfere mrzle in vihrave

tja, kjer so doma težave,

ker on srečo zanemarja.

koni