Greš me in s hvaležnostjo prejemam

tvoje srce.

____________________

Po koncu romantike pride jesen.

Čas čistih oči in bistrega uma.

Kot pristan vseh malih vod v večni ocean.

H kisiku da se nosnice odprejo in se vdih ščisti.

Med hladne valove jeseni.

Plavam skozi dvigajoče poti.

Hodim mimo hlada narave k večnemu soncu.

Ta še močneje sije in zajame v globino.

Kot da nama čas nič ne more.

Kot da nama je dano še eno življenje.

Zaradi srca, ki se znova odpira in raste.

Širi se misel znova in znova z isto vsebino.

In za vsak val se dvignem in stečem naproti.

Kot da sem mladenka v ponovni objem.

Ali naju je čas blagoslovil in nama dal še čas.

Potem imam razlog, da verjamem v nebesa.

V tisti zgodbi, kjer je večnost raje, če ne prekineš obljube.

A kaj ko rada grizem v jabolko in nama srečni greh ni tuj.

Grem naprej po isti poti in kot da nama bog za vsakič pogleda skozi prste.

Je mogoče postal milejši in je tudi on začel verjeti, da srce kliče k grehu.

Prižgem rdečo svečko in upam da se naju bo usmill.

In vem, ostala bova na zemlji z enim samim življenjem.

Objamem te in začutim tvoj dotik.

IŽ-lev