Čas zaceli rane vse,
a le če mu pusti srce..
Spomin na tisti večer,
pa v tebi nikoli ne bo zbledel.

Glas, ki ga zaslišiš,
nemo govori,
resnico, ki neverjemeš ji ti.
zakaj se sprašuješ, 
kako bo sedaj,
čas rabila bom, da spet bo vse,
kot bilo je nekdaj.

Kako naprej, kam naj grem?
Kdo razume me? Se sama ne vem...
Kakšno je to življenje,
kruto in sebično,
če vsak nov dan od takrat,
je kot mavrica, ki zatre se v ničnost.

katjab