V obdobju gotike

potemnele rože

kapljajo na žice nemih harf

__________________

Noč je težka, samotna. Brez glasu brodim skozi sekunde.

Brez dotikov. Kjer sanje nočejo več biti sanje.

Odprem oči in hodim skozi čas s stopinjami,

ki za seboj ne puščajo niti sledi. V čas objemov in tihih besed bi šla.

Namesto tišine bi poslušala šum tvojih šepetov. Objela bi jih kakor

zadnji up, ki bi me rešil pred votlo nočjo. Več duše bi, ki isto kliče, kakor moja.

Vidim v tvoje sanje. Ugrabljajo te. Iz tega mogoče rasteš za nov dan, jaz počasi padam v noč.

Svetloba dneva je tista, ki glasno zakriči, da utihne bolečina.

Dan mi da objem in dotik. Morda ga zato želim sanjati.

IŽ-lev