Sonet št. 48
Na starem Renskem mostu sem nekoč obstal,
saj žarki so cveteli skozi splet rozet
in če si v Baslu sam, se takih poslikav
razveseliš in razvedri se tudi svet.
Gospod je z več srca vihtel akordeon,
jarine lepši ples plesale so z vodoj
in njihov melanholično-umirjen ton
izginil je in ni se več igral z menoj.
Tedaj spoznal sem bagatelnost vseh skrbi,
lahkotnost, ki jo v sebi najdeš spet in spet
ter neverjetno moč, ki zgolj v trenutku spi,
kot je pogled na mostu v šopek senc rozet.
A žal ta šopek plen je črno belih men;
prekmalu je zašlo in v noč je stekel Ren.
Peter, prelep sonet, nežen spoznanj in občutij. Čestitam!
Vse dobro in srečno v tem letu tebi in tvojim.
Lep pozdrav,
salke
Hvala Salke. Tudi tebi srečno 2018!
Lepo. Le tako naprej v novem letu, kolega!
Lp M.
Hvala Matjaž, vse najlepše tudi tebi!
Lp Peter
Sonet z zmagovalno mislijo: "neverjetna moč, ki zgolj v trenutku spi"
Trenutki nas dvignejo nad Nič, živimo za zdaj, za trenutke!
Lp, lidija
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Peter Rangus
- 03. 01. 2018 ob 13:42
- Prebrano 624 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 259.5
- Število ocen: 8