Potiho drobi se luč, danes premedla,
ne morem ujeti več njene svetlobe,
bojim se in v grlu bodice tesnobe
sprašujejo pesem: kam greš? Si zabredla?

Spet dvomi prelamljajo jasne oblike,
te, s črtami dneva trdno zamejene,
in stihe morijo za smeh prirejene.
Na listu razuma zle črtajo slike.

Saj vetra ne briga, če prazno je lice
in mesec zakrčeno stran se obrača;
ne tlači več vame oprimkov resnice.

Še sonce me gleda, a žarke odvrača.
Je konec obdobja pokončne kraljice.
Usahne pogum, drob se v žrelu obrača.

+

NE. Stoj! Ne pustim! Spet te hočem imeti.
Edino tvoj dih me lahko lačno hrani,
samo tvoja pesem pred strahom ubrani.
Samo, da si tu, ko te hočem objeti!

Lidija Brezavšček - kočijaž