Kot ptica, prhutajoča v

neznanem gnezdu

sem trepetala med njimi.

Tiha in sama,

nisem spadala tja.

Hlepela sem po soncu,

medtem ko je mrak nenehno

polnil kotičke po prostoru.

Nisem bila del senc.

Temno steklo bilo je moj oklep,

raztreščen okoli srca.

Obroč je bil vedno večji, vse

dokler ga ni odneslo v neznano orbito.

Nisem del kalupa, kamor so

tiščali moje prste, moje drobovje.

Sem popolno nasprotje

vsega, kar leglo je na Zemljo.

Sem vidna.

Sem prisotna.

Sem peti element.

Almaya