NEDELJA JE

ČAS ZA PIKNIK

.....še en piknik imamo

na vrtu pogrnjena miza

jemo

počasi jemo in žvečimo......žvečimo, grizemo in se mastimo

cela druščina nas je

a v bistvu smo le štirje

zaslišim govorico iz moje sobe

prepoznam glas - moj je....., jaz pa sem na vrtu

glas je v moji sobi..... moj glas

grem v hišo, brez besed, da bi se prepričala.....

stopim v sobo in vidim sebe

potešim svojo radovednost

res sem jaz

grem ven v družbo

tisočglava množica me sprašuje s tisočimi glasovi

"TE OČKA KDAJ STISNE K SEBI?"

sedmero avtobusov

zadremljem na klopi, slikar pa riše moje podplate,

boža me s čopičem

potem vstanem, se zazrem v debelo vejo, ki leži za mejo

anakonda je

ogromna pošastna kača

vzamem drugo VEJO in...... potolčem žival

lačno in krvoločno

ODOJEK - POTEPUH

sedem v avto in se peljem v avtu preko kolovoza

nabirat grem forenzični vulkanski ogenj

prijatelj pa spi pred prazno pirivsko flašo

namesto

DA BI ME POKLICAL

da bi se skupaj žogala

da bi igrala košarko

da bi metala žogo

bobnelo bi

ko bi se vračala z igrišča nazaj......, v blodnje - žive blodnje

živo je vse

ostanki žive

IN 

SAMA SEM...... GREM NABIRAT FORENZIČNE.......

oddahnem se,

kličem rastlinje in ga zlagam v škatlo, 2 škatle, 3 škatle.....,

boljše življenje: kaj je z njo?????

jo išče in kliče in moleduje......

ONA - JAZ PA......

najdem drugega partnerja, ki se rad poljublja 

pelje me........, odložim forenziko in ga objamem,

ni res....

ne pijem kave

ne poljubljam se s pravniki

ne inhaliram VENTOLINA

a vse skupaj je le sivina

BLODNJA SIVA.....

"mojster" mi pove: Ti si nora!

KAAAAJ?

Kdo je tukaj nor?

ah, pogovarjam se s seboj......

PRAVI IN ME TOLČE PO GLAVI

ostane mi še minuta za poljube in histerijo in kroženje po celici

nič več mi ni ostalo........, OSTANEK GNOJA - PARANOJA.

Suzana Kovačič