Branje zbirke je kot odbiranje pleveli

iz svojega telesa in sajenje miselnih pogledov

v razum lastnega sveta.

Med vrsticami sprehoda

se spoznavaš, zaprepadeno osupel,

zapolnjuješ vrzeli preteklega z otipom prihodnosti;

prižigaš oljenke pritlehne teme globin,

ko razpiraš neznane poslikave prednikov,

da se razlijejo po vlažnih stenah pripovedi.

Glasovi fonemov so kot glasniki usode,

soglasno oglašanje časa v prostoru,

stišana krinka na zaodrju stvarstva.

Črnina črk se lepi v besedne vezi odprtih povedi,

ponotranjen zvok nagovarja skrivnosti podob;

kot vešče beline nemirno prhutajo

v temačno vesolje, v morje predaje se zabadajo,

kot ladje, ki ližejo bučnost valov,

ko jim sol reže pot v meso.

Iztekajoča kri podpisuje delo, izdano s pesmimi,

ko jih zaslišiš, ko najmanj pričakuješ,

kot bratenje nasprotujočih se dvojin

prek napetih skrajnosti pisave,

po kateri hodiš sam,

zlit navzven.

Dare Gozdnikar