Soba prazna na koncu hodnika.

Svetloba temo hodnika prebija.

Slike mračne, se motim, temačne z odtenkom žarka.

Gledam naravnost, a na steni opazim sliko Marka.

Ustavim se, da si to svetlo podobo pogledam.

Ne, ne bo šlo tole.

Slika zdraven podoba svetega Gaja.

Kaj se zdaj tu dogaja?

Ozrem se nazaj po hodniku.

Svete podobe ne visijo le steni, jih je toliko, da so kar po parketu.

Eno pohodil sm, ta pa podobna je Benediktu.

Bežim proti sobi svetli v srednjem letu.

Vrata so se sama zapirati začela.

To bo pomota, Peter je bil.

Nekdaj čudovita podoba, sedaj nemarna se mi zdi.

Na srečo mi uspe v sobo priti.

Sonce svoje lepe odtenke po meni razporedi.

Vse tu čudovito se mi zdi.

A nekaj me muči.

Zakaj tako svetel človek na temem hodiku obstoji?

Domen Perovsek