Gledala sem poročila na nacionalni televiziji. Po uvodni špici se je na ekranu pojavil razburjenega novinarja. Nenavadno. običajno so tv-voditelji hladni kot "špricar", ta pa je bil ves zaskrbljen in hudo zmeden. To, kar je povedal pred kamero, je bilo res šokantno. Izredna novica. Baje se našemu planetu bliža meteor. Vsi vemo, kaj so meteorji. Pripovedoval je, da bo kaj kmalu, čez dobra dva dneva, treščil ob Zemljo. Izredna novica. Izredno stanje. Prebledela sem. Je to sploh mogoče? Kakšna groza! Bo res konec sveta. Zavrtelo se mi je v glavi. Moja usta so postala suha, noge so se mi tresle. Komaj sem "pridrajsala" do umivalnika v kopalnici. Odprla sem mrzlo vodo in si osvežila obraz. Pošteno sem se "nažlampala" vode. Pogledala sem se v ogledalu in videla..... spako. Njene oči so bile izbuljene, usta pa široko odprta. Barva obraza je bila bledikava. Srm to sploh jaz? Uščipnila sem se v lice. Res, jaz sem ta "zombi". Nisem si upala pogledati skozi okno. Zunaj pa sem slišala razburjeno sosedo in njenega moža. Razumela sem le nekaj besed: "Ojoj, kaj se je zgodilo?" Ni mi bilo jasno. Popolnoma nič nisem razumela. Iz dnevne sobe so prihajali zvoki. Na televiziji spet šokantne novice o apokalipsi. Poročila so trajala tri ure, po oddaji pa je bil še prenos iz Francije, Prage in Barcelone. Vsi so poročali o koncu sveta. Konec za vse človeštvo. Se bo res zgodilo to? Spet sem si sprala obraz. Kaj naj storim? Vroče mi je bilo. čez minuto pa sem se tresla od mraza. Hotela sem biti hladna kot "špricar", a ni šlo. Šla sem v kuhinjo. Od prla sem hladilnik ter iz njega vzela mleko. Popila sem kozarec, potem pa ga nehote spustila iz roke, da je padel na tla in se razbil na koške. Situacija je bila izredna. Roke so se mi tresle. Vzela sem mobitel, da bi poklicala Bredo. S tresočimi prsti sem odtipkala njeno številko. Pritisnila sem tipko za klicanje. Mobitel mi je nehote padel na tla. Izredno stanje. Pobrati ga sploh nisem upala. Nisem vedela, kaj storiti. Kaj me čaka? Kaj čaka človeštvo? Bo res konec vsega? Čemu vse skupaj? Kaj bo čez dva dni res konec sveta? Nisem si želela umreti na tako grozljiv način. Nisem hotela umreti. Želela sem se skriti pred resnico. Kako naj se izognem vsemu temu? Ojoj! Naredila sem si plan. Naredila sem tudi plan "b", za vsak slučaj še plan"c". Pozno v noč sem zaspala. Ko sem naslednjega dne odprla oči, sem se zagledala v strop. Vedela sem, da se bo zrušil. Vse se bo porušilo. Bo boleče? Kakšne grozote me čakajo? Bo konec boleč? Bo agonija huda? Koliko časa bo trajalo umiranje? Kaj storiti? In...... konec je bil blizu. Zajela sem sapo. Za vsak sličaj sem pomislila na svoje tri plane. Premlevala sem jih in odštevala minute. Postalo je vroče. Padala sem, padala in padala. Z dlanjo sem si zakrila obraz. Srce mi je razbijalo. Končana je bila zgodovina. Prihodnosti ne bo več. Trajalo je le nekaj trenutkov padanja, panike in kričanja. Le nekaj sekund. Ni bilo boleče. Prav nič. Vse se je sesulo. Če bi bila danes še živa, bi se vprašala, zakaj sem se sploh dva dni sekirala zaradi vsega, kar se je zgodilo. Čemu vse skrbi in  nervoza? Zaradi dveh sekund trpljenja si res ni potrebno beliti glave. Pozabljeno je. Vse je pozabljeno. Ničesar ne čutim več. Mir. Tišina in spokoj. Nobena stvar me več ne obremenjuje. 

Suzana Kovačič