Ko sem tistega dne stopila v trgovino, je bilo vse čisto običajno. Kupila sem salamo, kruh in mleko. Na blagajni nisem dolgo čakala. Plačala sem in vzela račun. Blagajničarka je bila že rahlo naveličana. Videlo se je. Pred trgovino mi je vrečka padla na tla. Strgala se je. Pač, se zgodi. Imelo me je, da bi izrekla kako grdo besedo, a...... se zgodi. To se mi je pripetilo prvič. Ali se mi bo še kdaj? Nihče ne ve. Po poti domov sem zagledala mladega fantiča. Navihano je gledal proti meni. Lepo je, če te kak fant pogleda. Stopila sem k njemu, on pa je začel jecljaje blebetati, da imam lepe superge. Zahvaljila sem se mu za komentar, on pa je nadaljeval, da imam lepo bluzo. Zopet sem mu bila hvaležna. Spravil me je v smeh. Na ves glas sem se smejala, on pa: "Lepe zobke imaš!" Fant je bil res prikupen. Nadaljeval je, da ima njegova teta tudi dobre superge, lepo bluzo ter lepe zobe. Tudi sam se je zarežal. Lepe bele zobe je imel, a iz ust mu je smrdelo. Drugače se ne morem izraziti. Zadah. Gabilo se mi je, fant pa je bil kljub temu simpatičen. Pospremil me je do doma. Celo pot sva se smejala in šalila. Pred našo hišo pa se je pobič obrnil. Stekel je stran. Hitro. Ni ga bilo več v mojem vidnem polju. Ne vem, kaj mu je bilo. Režala sem se, ko sem prestopila prag domače hiše. Mami in očetu sem hitela pripovedovati. Celo zgodbo sem zrecitirala. Vsi smo se na glas smejali. Čez nekaj dne sem fanta spet videla. Govoril je z neko drugo. Enake stvari v enakem vrstnem zaporedju. Ko sem ga videla tretjič, je neki tretji punci spet zastacljal enaka vprašanja v enakem vrstnem redu. Smejala sta se na ves glas. Vsem se je zdel prikupen. Stvar je v tem, da ga nobena dečva sploh ni pogledala v oči, da bi videla njegovo "bolečino". Bil je simpatičen, a zelo bolan fant. Imel je sicer svoje ime, svojo teto z lepimi supergami, bluzo in lepimi zobmi, imel pa je tudi zadah iz ust. Nekoč pa sem ga videla, ko je stal ob prometnem znaku. Spraševal je o supergah, bluzi, zobeh........ Oh, revček ubogi. Bil pa je zadovoljen z odgovorom. Stekel je proč. Kmalu je umrl. Nihče ne ve razloga. Nič se ne šušlja. O fantu nihče ne širi slabih besed. Vsi pravijo le, da je bil navihan. Res je bil. Ni ga več, njegova domišljija je odšla. Ostal je spomin na njegove gentlemanske komentarje o supergah, bluzah in zobeh. 

Suzana Kovačič