Vzel sem knjigo
v svoje roke in začel prebirati
vrzeli vsebine.
Zamolčane resnice,
ki so bolščale v tišino,
so se izpisale na peruti neba.
Na nosilnost neoprijemljivega
časa je vstopila
prehodnost, prihodnost je
vztrepetala, drget stvarstva
je zaslutil laži
in jih hipoma začel sestavljati
v kompozicije odhoda.
Nasmeh je posijal čez
skalovje gora v dolino smrti.
Iz zemlje se je izlegel
veter, prvenec kisika, ki nosi zgodbo
iz roda v rod, iz zgodovine v danes,
kot nakup iz trgovine napuha,
vse višje po spirali življenja.
Smer cveti v razkrižju
poti, končana pika na začetku,
kot zasajeno seme usode,
ki ve, da se bitja gonijo naravno
in da je kemija vesolja blagodejnost duše.
Pesem je odpela
z zadnje strani platnice.
Glas je zaplul pod
temno snov, sijoč blisk
zareze je ustvaril kompas vrtenja,
enak v vseh smereh,
in ogenj ljubezni, kot prvinska skrajnost,
je zatrepetal v verzih skozi porod vode.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Dare Gozdnikar
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!