VOJAK:

On ni bil običajni moški. Bil je posebnež. Imel je prelepe plave oči in lep nasmešek. Njegove ustnice so bile božanske. Njegove besede........., segle so mi do srca. Znal je govoriti in šarmirati. Bil je uglajen. Sprva sem ga samo gledala. Nisem upala narediti prvega koraka. Čakala sem njegovo potezo. Kaj kmalu je prišla. Pomežiknil mi je. Zardela sem kot zrel paradižnik, on pa mi je pomežiknil še enkrat. Nisem vedela, kaj naj storim. Z nebeškim glasom me je vprašal, če grem na vlak. Zajecljala sem. Še sama ne vem, kaj sem izustila. Gledala sem nekam v daljavo, videla pa sem le njega, njegovo mišičasto postavo, pobrito glavo, mišice. Bil je podoben Amorju, jaz pa zrelemu jabolku. Skupaj sva šla na vlak. Proti Mariboru. Ni bilo daleč, le kakih 100 kilometrov. Ko sva se razšla, sem imela občutek, da ga poznam že celo življenje. Ni mi podal roke. Ni mi zaželel lepega večera. Samo dve besedi: "Se vidiva!" Te dve besedi sta bili zame religija. Čakala sem uresničitev. Verovala sem, da se bova zopet videla. Sanjala sem ga ponoči in podnevi. Domači so spraševali, kaj se dogaja z menoj. Dogajalo se je. Ves čas se je dogajalo. Upala sem in verovala. Ljubila sem njegovi besedi: Se vidiva. Spet sem ga sanjala. Hitela sem pod hladen tuš, da bi sprala znoj s telesa. Božansko. Gola sem stopila pred ogledalo. Potrkalo je na vratih kopalnice. Obrnila sem ključ in šepnila:" Se Vidiva!" Žvižgala sem, prepevala in ihtela. Zopet sva se videla. Smejal se je, a jaz se nisem. Nisem mogla. Njegove oči so govorile: "Se vidiva!" Videla sem. Vedela sem, da njegove oči govorijo resnico. Zapihal je jesenski vetrič. Odšla sem. Brez besed. Vsak dan pridem k njemu na grob. Prižgem svečko. prinesem mu rože. Nikoli se mi ne zahvali. Vsakokrat le: "Se vidiva!"

Suzana Kovačič

Komentiranje je zaprto!

Suzana Kovačič
Napisal/a: Suzana Kovačič

Pesmi

  • 24. 12. 2017 ob 10:26
  • Prebrano 633 krat

Uredniško pregledano.

Ocenjevanje je zaključeno!

  • Število doseženih točk: 98.49
  • Število ocen: 7

Zastavica