vetrom taknuto polje
tišine: baš ovde
oteža tvoj rog
za jednog leptira
samo dah
jedinstven i jedini
treperi u nemosti oka
o(d)gledana
budućnost zatim uglačana
somotom noći gde su
kapci gore-dole u igri
skupljali
zvezdano i rasuto
kroz šumsku savest
Zavest o povezanosti vsega, tudi nehotenega - je res slučaj, da odpadlo rogovje zaustavi metulja in veke s svojimi utripi menjajo zvezde in razpršenost? Prizor, ki bo ostal v pesmi kot fotografija trenutka, v katerem se zazdi vse jasno ... čestitke,
Ana
Tako je tankoćutan, lirski i topao tvoj komentar, draga Ana! Hvala na njemu, hvala i na tome što tako znalački pronalaziš te nežne, suptilne niti kojima smo svi povezani, kroz ono što pišemo.
lp
Jagoda
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: jagodanikacevic
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!