Med vrstami trt, ki so kolo plesale

pod njem nejevoljno v ogromni globeli,

je gledal v nebo in v nebesne korale,

v utrinke, ki kot ognjemet, so žareli.

Zazdeli so se, kot vsa leta v Ljubljani,

katerih spomine le včasih popije.

Nomadi vesolja, prastari cigani

so zopet zapeli napev melodije:

»Umazal si sanje nevednega mladca,

privezal si s štriki mu pričakovanja.

Veš, vsakdo zave se kdaj svojega padca

ter si zaželi, da kot prej znova sanja.«

Premleval je dolgo mladost v svoji glavi,

dokler ni zaspal, kar med trtami, v travi.

Peter Rangus