Dnevnik smrtnih,

spregledanih in prezerljivih.

Naslonjenih na lastne sence,

sence laži.

Etikete etike kot neti Kette,

bolečina je predana, a zdi se da je ni.

Veliko tega glava absorbira,

otopelost čuta na število tri.

Neopredeljenost suma uma do razuma,

blaginja je prodana, menjana za dušni mir.

Institucija intuicije in prostitucija intelekta,

sociopatistični despotizem ju veli.

Krona od kralja davno že predana,

buržuj nagrabljenega kapitala pa še kar na prestolu sedi.

Smrt pa se pohitrem bliža,

revnim utopljencem jo kar posipajo tja pred oči.

Mrtvi v pozabo hitrokaj zdrvijo,

danes si še tukaj in jutri te več ni.

Represija dokov kapitalizma,

zastruplja um po več in bolj.

Tiranija vsaka očitno res ni dobra,

a neokapitalistov svet, duši vse bolj in bolj.

Niti preprosta bitja niso varna,

zasužnili takorekoč smo jih že vse.

In ko zmanjka nrave opice človeka,

odtujiva se kakor južni in pa severni pol.

Hja dnevnik smrtnih se zapira,

oči v mraku še miže.

Klicaj kot konec besedila,

dostojno garaj v življenju, nedostojno pa umri!

cux17

Tilen Čufer