Potem sem čisto mirna.
In ni nič več razbijanja srca.
Nevihta se je umirila,
še dež potiho le odslej šumlja.
Potem se umirijo moje misli,
čarovnice odidejo spet spat,
še zmaji kruti so v neznano oddivjali,
za hip je svet spet mil in bel.
..oh ljubi čas, ki tečeš kakor reka,
brezbrižno nosiš in odnašaš vse stvari, ljudi,
vsaj kdaj lepoto, mir, lahko bi prepoznal.
In bi zaškrtsl mehanizem stare ure
in bi prekinil ta peklenski ples.
Oh, da.
Vsaj kdaj.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Darika
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!