Na krilih osamljene ptice sedim,
kamor gre ona, z njo poletim.
Včasih visoko, pod modro nebo,
včasih pa nizko, nad črno zemljo.

Mnogo stvari tako opazujem.
Včasih se čudim, z glavo zmajujem …
Pod mano dolina, reka in gozd,
čez reko deročo majhen je most.

Včasih pa ptica ne more leteti,
ali pa s sabo noče me vzeti.
Utrujeno, lačno, jo hranim več dni,
da zopet zapoje, v nebo poleti.

alineja