Slovencu služi za posmeh,

tostranski mu beži uspeh,

njega pot gre sred' viharja.

Spomniva se Herodota,

toži ga Tukid prevare;

žrtveno je Cezar jare;

drugih je život trdota,

le bolest in pa sramota

Sima Kjanov lon cesarja;

Valvasor na veke ustvarja,

svojo Slavo, prehodi cest,

na koncu skrči si posest -

slep je, kdor se s štor'jo ukvarja.

Kaj Gestrinov, kaj nam Golcev

treba knapov je prodornih?

slišim od glasov osornih,

od strupenih puščic strelcev.

Koga briga zgodba Gubcev,

Dalmatinov, čarovnic vseh?

Naj riše vam vojaka ceh,

leva soškega bojišče,

naj kočevska brezna išče,

Slovencu služi za posmeh.

Pred leti je tajkun sedel

v sindikatu, bral pravice,

vodil delo brez krivice,

zdaj kupi del si firme cel.

Naj išče knap odgovor smel,

prebira knjižnih kupov špeh,

razbira črke listin vseh;

naj se v šolah vrlo trudi,

učit' dijake o svojski grudi,

tostranski mu beži uspeh.

Pač kopati on ne neha;

denar, ki drugih usmerja čas,

predstavlja njemu špansko vas,

resnica le mu je uteha.

Najbolj on boji se greha,

da spozna ne smer mornarja,

da spregleda nauk Tesarja;

za sledenje temu cilju,

histor se odpove obilju,

njega pot gre sred' viharja.